Santiago de Cuba … mesto strasti in čutnosti

Santigo de Cuba leži ob prečudovitem zalivu nad njim pa se dviga Sierra Maestra. V obdobju med 1524 in 1549 je bil prestolnica Kube, sedaj pa je drugo največje mesto na Kubi. Med mojim popotovanjem po Kubi sem tu opazila nekaj posebnosti, pa so mi domačini povedali, da te posebnosti izhajajo iz množičnega priseljevanja iz Haitija v času upora sužnjev na Haitiju ob koncu 18. stoletja.

Na Plaza de la Revolucion se dviga spomenik, ki je avtorsko delo kiparja Alberta Lezcaya in prikazuje generala Antonia Maceo, ki je bil iz Kube izgnan leta 1878.

Mesto odraža karibske značilnosti, ima dušo, strast in čutnost, prav zato potopis po Kubi začenjam v tem kolonialnem biseru Karibskih otokov.

Na ulici Calle Herredia je muzej karnevala. Karneval v Santiagu poteka že od sedemnajstega stoletja v obdobju od 26. junij do 26. julija.

Staro mestno središče se obnavlja, del je že zaprt za promet in v tem predelu se odpirajo trgovine, bari, muzeji, glasba te spremlja na vsakem koraku.

V Santigau je bila najbolj razvejena trgovina s sužnji, mesto je bilo ustanovljeno leta 1514 in leta 1898 so se v tem mestu Španci predali ZDA.

Osrednji del mesta je lepo obnovljen, ko pa zaviješ v stranske ulice naletiš na realnost, prašne in luknjaste makadamske ceste, razpadajoče zgradbe in obraze zaskrbljenih prebivalcev.

V Santiagu se je začela Castrova revolucija z napadom na  garnizijo Moncada dne 26.7.1953 in meščani so ponosni na to, da je Santiago zibelka revolucije.

Vsa energija, čutnost, strast pa zajame mesto, ko se nanj spusti tema, glasba in ples na vsakem koraku, misli ti odletijo nekam daleč, človek pozabi na vsakdanje skrbi in t se začne drugo življenje. Zajame te vrtinec ritma in enostavno uživaš in uživaš … prepustiš se toku.

Odpravimo se še na obisk Castillo del Morro, grad je UNESCO leta 1997 razglasil za območje svetovne dediščine. Grad leži ob ustju Santiaškega zaliva in iz njega se nam razprotre prečudovit razgled na zaliv in Santiago. Utrdbo so gradili po načrtih Batista Antonellia leta 1637 in sedaj na kratek sprehod po gradu in njegovi zbirki.

Na pokopališču v Santigu so zadnji dom našle prenekatere znamenite kubanske osebnosti iz političnega in kulturnega življenja. Je pa to pokopališče nekaj posebnega, mogoče vam bo iz fotografij uspelo izluščit tisto posebnost.

In za konec poezija, ni samo mene impresioniral Santiagu, očaral je tudi Federica Garcio Lorco, ki je Santiagu posvetil pesnitev z naslovom Son de negros en Cuba:

Cuando llegue la luna llena

iré a Santiago de Cuba,

iré a Santiago,

en un coche de agua negra.

Iré a Santiago.

Cantarán los techos de palmera.

Iré a Santiago.

Cuando la palma quiere ser cigüefla,

iré a Santiago.

Y cuando quiere ser medusa el plátano,

iré a Santiago.

Iré a Santiago

con la rubia cabeza de Fonseca.

Iré a Santiago.

Y con la rosa de Romeo y Julieta

iré a Santiago.

¡Oh Cuba! ¡Oh ritmo de semillas secas!

Iré a Santiago.

¡Oh cintura caliente y gota de madera!

Iré a Santiago.

¡Arpa de troncos vivos, caimán, flor de tabaco!

Iré a Santiago.

Siempre he dicho que yo iría a Santiago

en un coche de agua negra.

Iré a Santiago.

Brisa y alcohol en las ruedas,

iré a Santiago.

Mi coral en la tiniebla,

iré a Santiago.

El mar ahogado en la arena,

iré a Santiago,

calor blanco, fruta muerta,

iré a Santiago.

¡Oh bovino frescor de calaveras!

¡Oh Cuba! ¡Oh curva de suspiro y barro!

Iré a Santiago.

Vasi v katerih se je ustavil čas

Današnji izlet s fotoaparatom naokoli bomo začeli v vasici Gračišće. Odlična lega na vrhu hriba omogoča čudovit pogled na slikovito istrsko pokrajino.

Še na kratko sprehod med znamenitostimi te majhne vasice.

Pot nadaljujem proti sosednjemu hribu, kjer leži nekdanje srednjeveško mestece Pičan.V času Rimskega imperija je na tu stala vojaška utrdba imenovana Petina.

Nadaljujemo proti vasici v kateri pa se je čas resnično ustavil, ta vasica je Kršan.

 

 

 

Sprehod po Labinu

Labin leži 5 km severozahodno od pristanišča Rabac na 320 mnm visoki planoti, ki se hitro spušča v dolino potoka Rabac proti morju. Labin leži ob glavni cesti Reka – Pulj. Od Reke je oddaljen 60, od Pule pa 43 km. Labin je bil rudarsko središče Podlabinskega premogovnega bazena, ki pa je z opustitvijo rudarjenja precej zgubil na svojem pomenu.

Današnji Labin je sestavljen iz dveh naselji: iz starega naselja – mesta na hribu ali Labina v ožjem pomenu besede, in novega Labina – rudarskega naselja Podlabina. Stari Labin je najbolj ohranjen predstavnik akropolskega naselja v Istri.

pogled na stari del mesta

Na kraju, kjer stoji današnji Labin je bilo že prazgodovinsko naselje in kasneje rimska Albona. Pri arheoloških izkopavanjih so našli kamnite fragmente, ki so pripadali antičnemu naselju. V srednjem veku je bil Labin v posesti Oglejskega patriarha, od 1420 pa je pripadal Benetkam, ki so naselje obzidale z obrambnim zidom. V 17. stol. pa se prične Labin širiti izven obzidja, ter se postopno gradi na severozahodni strani starega naselja.

Za Labin lahko mirno zapišem, da je fotogenično malo mestece.

Labinski rudarji so 2. 3.1921, da bi podprli svoje ekonomske zahteve in odgovorili na fašistične provokacije, zasedli premogovnik, organizirali rdeče straže, prevzeli oblast v mestu in ustanovili Labinsko republiko. Republika se je obdržala do 8. 4. 1921, ko je bila rudarska akcija zlomljena z oboroženo intervencijo policije.

 

Vir

KRIŽEM KRAŽEM PO BENEŠKIH KANALIH

Benetke so mesto na vodi

Vkolikor se v Benetke odpravite z avtomobilom priporočam parkiranje v garažni hiši Troncetoo.

 

 

Sedaj pa na križarjenje s fotoaparatom po kanalih.

 

 

 

(italijansko Venezia, beneško Venesia) so glavno mesto italijanske dežele Benečije (italijansko Veneto). Svetovno znano obmorsko mesto kanalov in mostov se razteza prek številnih majhnih otokov v močvirni morski plitvini (laguni) na zahodni obali severnega dela Jadranskega morja. Laguna obsega obalo od ustja rek Pada na jugu in Piave na severu. Mesto šteje okoli 318.000 prebivalcev.

Benetke so nastale v petem stoletju našega štetja, ko so prebivalci Ogleja zbežali pred barbarskimi plemeni Vizigotov, Ostrogotov, Langobardov in Hunov na močvirnate lagune na severu Jadranskega morja. Ti ljudje so raje živeli v težkih razmerah lagune, kot da bi postali sužnji. Najprej so živeli v taborih, kasneje v majhnih naselbinah, nato v vaseh, ki so se združile v večje skupnosti in za zaščito zaprosile Raveno ter tako prišle pod posredno upravo Bizanca. Od leta 726, ko so otočke Benečani izvolili svojega prvega voditelja, ki se je imenoval Orso Ipato, in ga imenovali dož, kar v njihovem dialektu pomeni vodja, so dosegli delno neodvisnost. Doži so vladali Benetkam naslednjih 1000 let. Imeli so stabilen politični sistem, ki je bil osnovan na nepreklicnih zakonih. Benetke so bile podložne bizantinskemu cesarju do 10. stoletja. Ko jim je grozila invazija s strani Svetega rimskega cesarstva, so se Benetke okoli leta 810 osamosvojile.

Središče Benetk je bilo najprej na otočku Torcellu, kasneje pa se je središče naselbine preselilo na bolj odmaknjeno in malo višje otočje Rialto. Beneška republika je potrebovala nekakšen simbol, po katerem bi se razlikovala od svojih uradnih gospodarjev. V Benetkah je bila razširjena legenda, da je evangelist sv. Marko nekoč obiskal otoke v laguni in mu je angel povedal, da bo tam počivalo njegovo telo. Skupina beneških trgovcev se je odločila, da bo to napoved uresničila, in je leta 828 na skrivaj prepeljala svetnikove ostanke iz Aleksandrije v Benetke. V ta namen je dal takratni dož sezidati novo baziliko zraven doževe palače. Tako so sv. Teodorja, ki je bil dotedanji beneški patron in ki jim ga je vsilil Konstantinopel, preprosto zamenjali s sv. Markom. V 9. stoletju, ko je bizantinska moč že počasi začela upadati, so Benetke pridobivale večjo avtonomijo, vendar pa so bile, vsaj na videz, še vedno pokorne Konstantinoplu.

 

 

Benetke imajo okoli 175 kanalov v skupni dolžini 38 kilometrov. Glavna arterija je Grand Canal, v katerega prihajajo vodne poti iz zgodovinskega središča. Razlika plimovanja je bila včasih 60 cm. Preko sistema urejanja voda so zagotovili konstantno cirkulacijo za čiščenje mesta in vode. Kanali so bili prvotno globoki približno 1,85 m. Do leta 1990 niso bili očiščeni. Že od 18. stoletja se bili številni kanali napolnjeni ali zaprti, kar je mogoče prebrati iz napisov rio terà. Primer je široka Via Garibaldi, ki je ustvarjena tako, da je bil zapolnjen kanal. Leta 1776 je bil napolnjena Rio de le Carampane, tam je majhen trg.

V mestu je 398 mostov. Do okoli leta 1480 so bili večinoma iz lesa, kasneje pa so jih nadomestili s kamnitimi mostovi. Zdaj obstajata le dva izmed njih brez ograj, eden od njih je Hudičev most (Ponte del Diavolo) na otoku Torcello, drugi odpira zasebno hišo v Cannaregio. Mnogi so bili zgrajeni zelo nizki, za lažji dostop s konji in vozovi. Most Rialto je bil do sredine 19. stoletja edini most čez Canal Grande. Kasneje so dodali tri in sicer Ponte degli Scalzi v bližini železniške postaje, ki je železen most iz leta 1932 (predhodnik 1856) in Ponte dell’Accademia iz leta 1854 je bil nadomeščen 1933. Četrti most Ponte della Costituzione je bil odprt leta 2008. Ta most povezuje Piazzale Roma z obalo (Fondamenta S. Lucia) vzhodno od železniške postaje Santa Lucia.

Eden od najbolj znanih mostov, Most vzdihljajev (Ponte dei Sospiri) povezuje nekdanji državni zapor v pritličju, tako imenovane Pozzi, z Doževo palačo. Most Ponte della Paglia, med Rio di Palazzo in Doževo palačo, je tako imenovan, ker je služil kot privez za plovila naložena s slamo. Drugi mostovi so poimenovani po ekstravagantnih bližnjih palačah ali cerkvah, pogosto po svetniku. Ime Ponte storto je uporabljeno več desetkrat in kaže most, ki prečka Rio pod kotom.

Vsakoletna posebnost, ki se dogaja 21. novembra je procesija preko mostov čez Canal Grande, ki povezuje cerkve Santa Maria del Giglio in Santa Maria della Salute. Procesija poteka v zahvalo za osvoboditev od kuge leta 1630/1631. Podobno se odvija v soboto pred tretjo nedeljo v juniju čez mostove čez Giudecca Canal v cerkev Il Redentore. Ta festival prinaša zahvalo za odrešenje od kuge leta 1575/1576.

Daleč najdaljši most je železniški most, ki je bila zgrajen 1841-1846 in povezuje Benetke

s kopnim. Ta Ponte della Libertà (most svobode), je svoje ime dobil po osvoboditvi izpod fašizma, je dolg 3623 metrov in se naslanja na 222 kamnitih obokov.

Vir:Vir

Ljudska

intermezzo

download link

Izvor: intermezzo

Songs of the Metropolis | Gilad Atzmon & the Orient House Ensemble | 2013 | Full Album

Songs of the Metropolis | Gilad Atzmon & the Orient House Ensemble | 2013 | Full Album.

Radovan Hiršl: Mentalno zatupljavanje – Malo o magiji i mistici svečanosti

Radovan Hiršl: Mentalno zatupljavanje – Malo o magiji i mistici svečanosti.

Sprehod po Vodnjanu

Natalija Kovač: Šetnja Vodnjanom, 2. dio.

Iz Istanbula z ljubeznijo

Z današnjim zapisom končujemo popotovanje po mestu v katerem se še vedno lahko uživa v samoti in kjer človek najde svobodo.

Otomansko cesrastvo je od 1300 do 1922 leta vladalo jugovzhodni Evropi, Srednjemu vzhodu in severni Afriki. Ob vrhuncu je segalo vse do praga Dunaja in Perzije.

Hagija Sofija  je največji arhitekturni in gradbeni biser pozne antike.

Mustafa Kemal Ataturk jo je leta 1935 razglasil za muzej.

 

Sprehodimo se skozi velik spomenik bizantinske arhitekture.  Ustvarila sta jo arhitekta Izidor iz Mileta in Anthemius iz Tralesa.

Bazilika cisterna (turško Yerebatan Sarayı ) je bila zgrajena v šestem stoletju, da bi mesto oskrbovali s pitno vodo… vstopimo v romantično podzemlje.

V njej so snemali film o Jamesu Bondu,  From Russia With Love.

Modra mošeja ali Mošeja sultana Ahmeda (v turščini Sultanahmet Camii) je mošeja v Carigradu, ki jo je leta 1609 dal zgraditi sultan Ahmed I. ter je bila končana leta 1616, eno leto pred sultanovo smrtjo. Dandanes je glavna carigrajska mošeja, saj je Hagia Sofia preurejena v muzej. Ime Modra mošeja je dobila po modro obarvani kupoli ter prvotni modri notranjščini. Mošeja ima šest minaretov. Nahaja se nasproti Hagie Sofije, v bližini hipodroma.

Osmanski dvorni arhitekt Mimar Sinan je med letoma 1561 in 1563 zgradil Džamijo Rustema paše (turško: Rüstem Paşa Camii) v čast pokojnemu velikemu vezirju.

 

Sulejmanijo – najpomembnejše delo osmanske arhitekture, delo arhitekta Sinana, ki so jo zgradili v čast 30 obletnice vladanja Sulejmana Veličastnega. Mošeja, ki dominira nad Zlatim rogom, je res mojstrovina. Na dvorišču najdete grobove Sulejmana, Hurem in hčere Mihrimah.

Topkapi Saraj (turško: Topkapı Sarayı) je bila med leti 1465 in 1856 glavna rezidenca otomanskega sultana.

Palačo je dal po zavzetju bizantinskega Konstantinopla leta 1459 zgraditi sultan Mehmed II. Osvajalec. Palača je dobila ime Topkapı ali Topovska vrata po vratih v obzidju Konstantinopla, ki so stala na njenem mestu in so bila s topovi porušena v osmanskem obleganju mesta leta 1453. Palača je bila po propadu otomanskega imperija leta 1924 z državnim dekretom spremenjena v muzej pod upravo Ministrstva za kulturo in turizem. Muzej z bogato zbirko predmetov in umetnin velja danes za eno največjih turističnih atrakcij mesta.

 

Leta 1985 je bil Topkapi Saraj vpisan na UNESCO-v Seznam svetovne dediščine kot “najboljši primer kompleksa palače iz otomanske dobe”.

 

Egipčanska tržnica (Misir Çarşısı), bolj znana kot Tržnica začimb (Spice Bazaar).

  in na sprehod po Velikemu bazarju (Kapalı Çarşı, Grand Bazaar).

Desert je vedno na koncu. Bospor. Če povzamem Orhana Pamuka, Bospor poje o življenju, veselju in sreči. Istanbul vleče moč iz Bosporja. Ko popotnika ženejo dalje njegovi močni tokovi, ga poživlja morski zrak, v katerem ni niti sledu umazanije, dima in hrupa prenatrpanega mesta.